Sredi novembra pa je izšla zadnja letošnja dvojna številka Muske. Na drugi strani sem po dolgih letih dočakal uvodnik. Vendar ne izpod peresa urednice, ampak predsednice GMS Petre Mohorčič. Ob 40. rojstnem dnevu je zaželela vse najboljše zvezi in se med drugim zahvalila "dosedanjemu uredniškemu odboru revije Muska in vsem sodelavcem". Skupaj z bralstvom smo izvedeli, da si "ob letošnjem jubileju tudi ona (Muska, op. a.) zasluži stilsko preobrazbo". Uredništvo, sodelavci in zvesti bralci smo bili tako javno odslovljeni. Januarja ne bo več Muske, utišana je! Ali pač?!

Prelevitev Muske leta 2002 iz mesečnika v dvomesečnik je napovedala krizo revije. Ves ta čas je Muska stagnirala v malodušju GMS, kjer je nekaterim netogotno pisanje o glasbah sveta povzročalo silne težave in sive lase. Na plečih Muske so se lomila kopja t. i. "klasičarjev", ki veliko vedo o glasbi, in "kvazi-sociologov", ki radi pišemo o njej. Če bi šlo zgolj za "ideološki" trk, bi bilo to morda celo konstruktivno. Toda prvo, edino in finalno potezo čez Musko doživljam kot birokratsko obglavitev brez pravice do ugovora. Do Muske čutim pripadnost, in zdaj ko so mi stihijsko vzeli nekaj "mojega", ne morem več ostati tiho ob umoru naše unikatne glasbene revije.

Nad Musko je že dolgo visel temen oblak, ki se je dokončno odtrgal ob letošnjem visokem jubileju zveze. Sprožil ga je sporazumni odhod Katarine Šetinc z mesta generalne sekretarke in vodje strokovne službe, ki je prinesel na mesto sekretarja Nenada Firšta, člana upravnega odbora zveze, skladatelja in kulturnega multifunkcionarja. Revijo Muska naj bi nadomestilo novo glasilo Glasna z novim uredništvom. Četudi gre za legitimno potezo preoblikovanja organizacije, ne morem mimo navzkrižja interesov nekaterih vpletenih. Ne le da je omenjeni letošnji Prešernov nagrajenec ob številnih vplivnih pozicijah v glasbenih institucijah tudi dolgoletni predsednik strokovne komisije za glasbene umetnosti ministrstva za kulturo; tudi sestajanje upravnega odbora GMS v prostorih kulturnega ministrstva, kjer je članica odbora Sonja Kralj Bervar, v. d. generalne direktorice za kulturni razvoj in mednarodne zadeve, ni ravno higienično in moralno-etično v javnem, političnem in družbenem življenju.

Zadnje tedne mi strašljivo odzvanja citat izpred skoraj pol stoletja, iz tistih svinčenih časov, ko je Taras Kermauner ob pritiskih na revijo Perspektive zapisal: "Administrativni posegi brez predhodne idejne javne diskusije zmeraj kažejo na ostanke oblastništva, ki se ne čuti nikomur odgovorno (razen lastni in nekontrolirani predstavi zgodovine)." Opisani primer je simptom naše turbulentne družbe, ko se v zakulisju politike, gospodarstva, športa, šolstva in kulture odvijajo umazane igre brez konca. In kar je najhuje, vedno imajo svoje nadaljevanje!